Komemoracija pred spomenikom padlih borcev v Vrtovinu

1.   november 2012

 

 
 
 

 

 

 

 

 

Tudi letos smo  v Vrtovinu pripravili kratko komemoracijo v spomin na padle Vrtovinke in Vrtovince v drugi svetovni vojni. Ob tej priliki, nam je zapel vrtovinski pevski zbor Vinograd.

Glavna govornica ob spomeniku padlih je bila profesorica Ivana Slamič.

 

 

Spoštovani vsi, ki ste ta hip pri spomeniku vrtovinskih žrtev druge svetovne vojne, borcev, talcev in internirancev!

Težko je vsako leto znova spregovoriti o dogodkih, ki jih poznate, o zgodovini, o kateri veste skoraj vse, težko je vsako leto znova najti sporočilo, ki ga ne bi sprejeli samo kot trenutno obveznost, ampak kot novo vedenje.

Ko je nastajal ta spomenik, se je tu in tam oglasil kdo, ki je rekel: eden je že na pokopališču, zakaj je potreben še eden. A na pokopališču so posmrtni ostanki borcev, talcev in internirancev, tistih, ki še imajo sorodnike, ki se v spominu na svoje rajne kdaj med letom ustavijo ob njem, poberejo listje, zalijejo skromno cvetje, prižgejo svečo, tistih, katerih sorodniki rečejo, saj bo to napravil kdo drugi in oni drugi misli, da bo to napravil prvi, zato je poslednje bivališče mrtvih prepogosto zanemarjeno, pozabljeno. Tu, pod vasjo, so na enem najzgovornejših spomenikov v naši državi tudi napisana imena, a le kot razlog, vzrok, zakaj je spomenik nastal v sotočju dveh poti, ki vodita k hišam, v katerih so nekoč živeli napisani. Spomenik pod vasjo naj bi postal simbol, prispodoba moči vasi, pripravljenosti živeti drug z drugim in za druge, ne samo zase v vseh časih, ne samo tistih, zaradi katerih je bil postavljen in v katerih so ljudje cele domovine končno zadihali svobodo. Ne samo zase so živeli rodovi pred nami, so živeli mnogi, ki so svoje domove morali zapustiti in se v vas niso nikoli več vrnili. 

Živeli so tisti, ki so vojno dočakali živi, a vsak s svojo muko in s svojim hrepenenjem, s svojo srečo in nesrečo, s svojim upanje, ki so ga hoteli deliti z drugimi. Z zdravjem in boleznijo, z zgodnjo smrtno uro, ki jo je določilo trpljenje.

V domovih, novih in starih, živijo potomci vseh onih, ki so bili pred njimi. Ustavijo se drug z drugim ali pa gredo drug mimo drugega. Zazrejo se v kamne, ki simbolizirajo življenje, ali pa gredo mimo njih.

Zato je v našem času je treba zgodbo spomenika obnavljati vedno znova in vsako leto posebej. Obnavljati jo je treba, če hočemo, da so kamni, pred katerimi smo, smiselni, če hočemo, da govorijo zgodbo vasi in njenih ljudi. To ni samo spomenik življenjem, ki jih je vzela vojna: je tudi spomenik življenj, ki so muko mučila pred njo v vseh časih in življenj, ki so po njej z delom in odpovedovanjem ustvarjala nov svet. Menda ni bil najboljši, pravijo nekateri, tudi tisti, ki jim ni bilo hudo, tudi tisti, ki so se rodili tako pozno, da jim je bilo samo lepo. Če res ni bil najboljši, potem je treba ustvarjati boljšega, a iz prejšnjega vzeti vse, kar je bilo dobro, predvsem upanje, pripadnost svojih prednikov vasi, ki so jo ustvarjali. Reči, da smo zrasli iz nič, je žalitev življenja, ki je bilo in se je končalo na sto in en način takoj po vojni, nekaj let za njo, predlanskim, lani ali letos. Ker, kdo od teh, ki so napisani tu, onih, ki so napisani na kamnih družin, se je vprašal, ali se splača, ali bo to, za kar so se odločili, za narodovo svobodo, plačano. Kdo je razmišljal o tem, da se bodo neki potomci norčevali iz njih in njihovo odločitev razlagali kot dejanje, rojeno iz napačnih razmišljanj.  Zato je spomenik, pred katerim smo, simbol življenja vasi in njenih ljudi. Tudi vseh nas, ki smo tu. Če se odločimo za tako zgodbo, potem prevzemamo odgovornost, da jo živimo, pripovedujemo in prenašamo tistim, ki so komaj začeli rasti. Postoj, kdor mimo greš. Sedi na klop, ki je tu, med zelenjem, zazri se v roke in dušo prednikov, začuti bitje njihovih src in izmeri globino svojega utripa. In reci v svojo globino: zaradi njih in sebe je treba živeti, zaradi njih in sebe je vredno postati, zaradi njih in sebe je vredno biti in govoriti sebi in njim: to je naš svet, edini, ki ga imamo, ustvarjen od vseh, ki so hodili po vaških poteh. In to bom povedal naprej in naučil nove rodove, da bodo to misel, oplemeniteno z lastno ustvarjalnostjo, nesli naprej! Spoštovani vsi, ki ste tu, počastimo s trenutkom tišine vse, ki so ustvarjali vas in vse, kar naša vas je!