Komemoracija ob spomeniku žrtvam NOB v Vrtovinu

                                                                                                 

 

 

 

                                                                                                                      

 1. 11. 2011

Spoštovani vsi, ki ste zbrani pred vrtovinskim spomenikom žrtev druge svetovne vojne

 

        Enkrat na leto smo tu, pred spomenikom, skoraj vedno isti ljudje. Kakšno leto kdo umanjka, ker so naša življenja končna, kakšno leto je tu nov obraz. Z odraščanjem misel išče nove poti, spreminja se presojanje življenja in vsega, kar je v njem vredno.

       V naših časih negovanega dvoma, izgubljenih smeri in iskanja poti, ki se nam zdijo za hip prave, a se v naslednjem trenutku izkaže, da so slepe ulice, da so steze, ki se nenadoma končajo, mnogi ne sprejemajo odločitev prednikov in njihovih vrednot. Nerazumljive so jim in različne razlage preteklosti opravičujejo zlo, ki so ga živeli tudi ljudje te vasi.

       Imena ljudi, napisana na kamnu pred vami, oživljajo v mnogih od vas očete, v drugih strice, brate vaših staršev, daljne sorodnice. Živo so pred vami, s svojimi rokami, očmi, telesi, nasmehom ali jezo. Za tiste, ki smo rojeni po drugi svetovni vojni, so imena simbol domišljene odločitve o nujnosti upora, ki je zrasla iz spoznanja, da je dejanje nujno in edino, ki omogoča svobodno in človeka vredno življenje.

       Večina ljudi, katerih imena so na kamnu, je končala samo vrtovinsko šolo, nihče ni delal v svetu znanosti, raziskovanj, v uradih ali pomembnih ustanovah, nihče se ni ukvarjal s filozofijo, ni preučeval zgodovine in socioloških temeljev družbe. Ni razmišljal o tečajih našega planeta, o podnebnih spremembah,  krizi monetarnih sistemov. In vendar je vsak od njih vedel, kaj je treba storiti, kje je njegovo mesto in kam je treba iti. Tudi za ceno življenja, tudi to je vsak vedel. Odločali so se za narod, za jezik, za svobodo še tako majhne misli, za prihodnost svojih sanj, za še nerojene otroke in vnuke, za čas, ki si ga niso znali predstavljati, a se je kazal, zelo daleč za našim vaškim obzorjem, ves svetal in lep. Vedeli so, ker so se odločali iz srca. Saj so jezik in narod, domovina in ljubezen do nje stvar srca.  V nobenem drugem jeziku, pa naj ga še tako dobro poznam, ne morem sanjati, jokati, biti jezen ali srečen, v nobenem drugem jeziku, pa naj obeta s svojo velikostjo doseganje nedosegljivega, ne morem povedati, kdo sem. Samo v materinščini, v jeziku svoje duše. V nobenem drugem jeziku ne morem čutiti svojega doma, svoje domovine. In za to je šlo, za dom, domovino in jezik. Pravica do besede, ki je naše bistvo, je bila kršena, beseda prepovedana. Če je beseda prepovedana, je z njo prepovedan tudi človek, ki bi jo moral izreči. Če je beseda prepovedana, človek ne obstaja. Vrtovinci, večina s končano vaško šolo, so se z uporom odločali za svoj obstoj, za pravico do govora, za pravico biti.

       Ta pravica je državljanom te države, njihovim duhovnim potomcem, samoumevna. Z jezikom, ki ga vedno smemo uporabljati, lahko izrekamo tudi dvom o nujnosti njihovega boja, lahko postavljamo vprašanja o pravilnosti njihovih odločitev, o smiselnosti njihove smrti, o možnostih drugačnih poti.

       Toda od ljudi, katerih imena so napisana na kamnu, ljudi, katerih imena so napisana na kamnih v drugih vaseh in mestih, prihaja ta hip, vsaj ta hip, tiho, a močno sporočilo:

       vredno je bilo, vsem vašim dvomom navkljub,

       vredno je bilo, vsem vašim izgubljenim potem navkljub,

       vredno je bilo, vsem vašim smiselnim in nesmiselnim iskanjem navkljub,

       vredno je bilo: vse, kar ste in vse, kar še niste in bi hoteli biti, je zaradi svobodne besede.

       Vredno je bilo, ker je jezik svoboda, človeško dostojanstvo, pokončnost in domovina.

       Vredno je bilo, ker zaradi jezika ste.

       Zahvalimo se našim prednikom s preprostim, a od srca, hvala.

                Slavnostni govor je pripravila profesorica Ivana Slamič

 

 

Spomenik padlim borcem NOB

Moški pevski zbor Vinograd iz Vrtovina

 

 
[FrontPage Save Results Component]

Slavnostna govornica je bila profesorica Ivana Slamič