Ta jata ptic

 

Ta jata ptic, ki preletava

 nad mojim srcem že ves dan,

 oblak, od moje želje vžgan,

 ki modri val ga pozibava,

 

 zeleni breg, ki senca v njem

 odeva v travi zleknjen par,

glasov poldanjih vroči čar

in sapa, ki hiti v objem

 

gozdiču čez pojočo loko,

     plameni, ki jih čriček kreše,

    čmrlj, ki v rumenem žarku pleše,

    vonj vrb, ki veje nad potokom –

 

je vse resnično tu pred mano,

ali morda iz svojih sanj

 ustvarjam svet, nato pa vdano

še sam začuden stopam vanj?

 

Zasveti se besede smeh,

kjer čas v brezčasnosti odmeva,

v zvenenju duši razodeva:

stvari so v tebi, ti v stvareh. (Jože Udovič)

 

Stvari so v tebi, ti v stvareh. Ljudje so v meni, jaz v njih, rodovi iz družine živijo v meni, neznani sokovi se pretakajo skozi stoletja. Stojimo tu, pred spomenikom, vsako leto znova. Hodimo mimo, vsak dan znova, in ne sprašujemo se, kaj vemo o ljudeh, ki so zapisani na plošči. Morda se sprašujejo potomci o enem od njih, če potomcev ni, kdo izmed nas? Ali se je obred spomina izpraznil? Še vemo, čigavi so bili, kateri družini so pripadali, katero družino so ustvarili, koliko so bili stari, koga so pustili doma, komu so domače izročili, zakaj jih je doletela smrt? Koliko obnavljamo v sebi vzrok za njihovo pot, ali poznamo misel, zaradi katere so se odločili? Ali je zaradi njihovih poti moja pot boljša? So v meni in jaz v njih? Kako so razumeli idejo svobode, ki so jo imenovali drugače, misel o slovenstvu, njen pomen, kako so čutili, da je vredno in nujno, obvezno biti upornik. Zaradi česa je bila domovina več kot družina. Zaradi česa je bila domovina popolnoma isto kot družina? Katero od teh misli nosimo v sebi mi, koliko je trdno v nas njihovo prepričanje,  da se je vredno boriti. Kaj bi storili mi, če smo dediči njihove misli? Bi storili enako, bi rekli, to se nas ne tiče, samo preživeti moram in ohraniti svojo lastnino. Bi si mislili, da se vse ideje enkrat izkrivijo, da izgine njihova moč in njihova zaveza, da je vsak napor spremeniti reči sveta jalova setev. Vsak zase ve, kaj bi storil, vsak zase bi se odločil. Kako so se odločali oni, ki so zapisani na plošči, nam sporočajo vedno znova, vsak dan s svojimi imeni in pretrganimi življenji. Če bi hoteli prisluhniti, bi nam njihovi otroci povedali, kako so čutili izgubo, kako so čakali, da se vrnejo od nikoder. Če hočemo, slišimo njihove sanje, njihove nedokončane življenjske zgodbe, slišimo vero, da so umrli za boljše življenje. Prav tisto boljše življenje, ki ga živimo mi danes, kljub vsemu jadikovanju, da slabše ni bilo še nikoli. In slišim odmev pesnikovih (Branko Miljković) besed: Bodo znali vnuku peti o svobodi, kot so očetje sanjali o njej.

Iščem te besede, besede spomina,

med počrnelimi kamni preteklosti,

v razvalinah in med grobovi,

iščem jih na zaraslih poteh,

v odmevajočih dolinah. (…)

 

Iščem jih zaradi slovesnih orgel življenja,

zaradi ognjišča, vonja po mladem kruhu,

zaradi šepetajočih vraž na zapečku,

zaradi kotlička, ki je v njem žvrgolela

voda kakor kos pod sajastim stropom, (…)

zaradi njenih las, posutih z marjeticami … (Jože Udovič)

Iščem jih zaradi sebe in vas: da bi čutili, da bi v sebi nosili vrednost njihovih življenj, da bi se spominjali z vedenjem o smislu njihovega bivanja, da daje beseda, etična in moralna pokončna drža, več od vseh polnih miz kruha, to je udobja, ki ga daje sodobni svet, da bi molk, v katerega vas vabim, da bi ta kratka minuta tišine, za katero vas prosim, zvenela od polnosti njihovega življenja

 Slavnostni govor je pripravila in  prebrala

                  gospa Ivana Slamič.

 

 

Spomenik padlim borcem NOB

Moški pevski zbor Vinograd iz Vrtovina

  

 

 

 

                                                                               

 

Slavnostna govornica Ivana Slamič

 

 

 

 

 

Komemoracija ob spomeniku žrtvam NOB v Vrtovinu 1. november 2013