Čudežni Iran deželo, njene ljudi, umetnost in zaslutena nasprotja, nam je s sliko in besedo predstavila profesorica Ivana Slamič.

 Vrtovin 12. junija 2010

ČUDEŽNI  IRAN

 

 

 

 

 

 

 

 

 

B.B.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Iran leži v jugozahodni Aziji in obsega večji del Iranskega višavja med Kaspijskim jezerom in Perzijskim zalivom. Podnebje je subtropsko, v osrednjem delu puščavsko z vročimi poletji in s hladnimi zimami ter z malo padavinami. Velik del Irana nima odtoka v morje. Reke, ki pritečejo z gora, poleti večinoma presahnejo v rečnih naplavinah in slanih jezerih v dnu kotlin. Prevladuje puščavska prst, na nižjih točkah številnih kotlin tudi nerodovitna slana prst, pobočja so večinoma kamnita. Rodovitna prst se najde predvsem na rečnih naplavinah v dnu dolin in obalni ravnini ob Kaspijskem jezeru. Zaradi visoke rodnosti prebivalstvo zelo hitro narašča (trenutno živi v Iranu okoli 77.500.000 ljudi). Najgosteje sta poseljena širše območje Teherana in ravnina ob Kaspijskem jezeru.

Od leta 1979 je Iran islamska republike in temelji na šiitskem verskem nauku. Njeno zgodovino pa so zaznamovali zlasti Safavidska in Kadžarska Perzija ter rodbina Pahlavi. Kulturno zelo bogati dosežki Perzije še danes zbujajo radovednost popotnikom. Del njene pretekle umetnosti in arhitekturne lepote nam je profesorica Ivana Slamič opisala v sliki in besedi v našem večnamenskem prostoru v Vrtovinu

Teheran, 12 milijonsko glavno mesto in največje gospodarsko središče Irana se razprostira ob vznožju gorovja Elburs. Po pripovedi vodnice je višinska razlika med najniže ležečimi ulicami in najviše ležečimi stavbami okoli 1000 m. 

Ena izmed znamenitosti Irana je tudi mavzolej znamenitih pesnikov Hafeza in Sadija, kjer se radi zbirajo zlasti mladi. Opaziti je, da mladi rodovi že rušijo tradicijo; globalizacija ni obšla Iranske mladine.

Hafezova poezija je prepričljiva, opeva ljubezen, navdih pa išče tudi v Koranu. Njegova poezija je menda pri vsaki hiši, tako kot Koran..

Vrhunec potovanja je Isfahan  mesto leži v rodovitni dolini ob reki Zayandeh. Tod je bila  prestolnica Safavidske Perzije (1598-1736).

Iz 1. pololovice 17. st. je Abasova kraljeva palača z vrtovi, kjer so

 ostanki  paviljonov s stebri.

V središču je velik Imamov trg  (500 x 150 m), ki je del svetovne dediščine Unesca z Imamovo mošejo (nekdaj kraljeva mošeja 1612-1630, ki sta jo gradila Abas I. in II.). Slavna mošeja ima 17 balkonov, dve zimski galeriji v zelo veliki kupoli in skupno površino 17.000 m2. Obiščejo tudi Mošejo šejka Lotfollaha (1602-1619), palačo Ali Qapu (18. stoletje),  palačo Čehel Satun (16.-17. stoletje), pokriti bazar (ki ima 60 km ulic), Petkovo mošejo in medreso Čahar Bagh. Vse to je zlito v

izjemno harmonično celoto, kjer se človek lahko zadržuje ure in ure.

Veličasten je tudi pogled na štiri mostove iz safavidskega obdobja na reki Zayandeh.

Ogleda vredna je tudi Armenska četrt Jolfa s katedralo Vank (1655-1664), ki »pripoveduje« o usodi tega preganjanega armenskega naroda.

V dveh dneh, ki smo jih preživeli v tem lepem mestu, so si ogledali tudi nihajoča minareta,  ki stojita ob mošeji nad grobom lokalnega duhovnika. Ob določeni uri minareta zanihata, nihanje pa povzroči tresenje v eni izmed kupol. Kljub močnemu nihanju se minareta zaradi lesenega vložka ne podreta.

Celotno  mogočnost, lepoto in velikost  umetnin v Isfahanu je težko opisati, treba jo je videti in doživeti.

Tako je povedala naša Ivana.

Povedala nam je še izjemno veliko zanimivih podrobnosti Irana in njegove zgodovine, Pa si človek težko zapomni vse, če teh lepot v živo ne doživiš.

Na koncu se je Ivana preoblekla v žensko iransko oblačilo, katero morajo v tej deželi nositi vse ženske ko dobijo prvo menstruacijo in tudi turistke ki obiščejo to deželo. V Iranu imajo versko policijo in glede tega zelo stroga pravila……………………………….

  

 

 

 

                                                                                                                                           

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 B.B..