Komemoracija pri spomeniku padlih

                 borcev v Vrtovinu

                           1. november 2007

 

   Spoštovani vsi, ki ste se zbrali pred spomenikom!

 

     Če si odgovoren, veš da suženjstvo ni življenje, da je življenje samo svoboda. Če si odgovoren, veš, da svoboda zahteva žrtve. Včeraj, danes, te dni stojijo ljudje pred spomeniki padlih, streljanih iztrebljenih med drugo vojno. Krivi preroki prišepetavajo, da bi lahko samo čakali. A čaka se lahko samo dež, svobodo si je treba zaslužiti, za svobodo vseh je treba pozabiti nase. Zato stojimo pred tem spomenikom. Pred spomenikom ljudem, ki so mrtvi in pred spomenikom  vsem, ki so mislili tako kot oni. Stojimo pred spomenikom, ki je naš, ki nam tu, pod vasjo, govori o zvestobi, pravičnosti in odgovornosti.  Besede so za nas. Za našo pravičnost, za našo odgovornost, za našo zvestobo. Dediščina je vedno tisto, kar prejmemo. Vsak od nas bo moral samemu sebi priznati in povedati, koliko talentov je prejel in koliko jih bo dal naprej, vsak od nas pregleduje svojo pravičnost, odgovornost in svojo zvestobo. Zvestobo komu? Najprej sebi potem vasi, v kateri živimo ali ji pripadamo po rodu in rojstvu. Ta postanek pred spomenikom je naša vsakoletna zaobljuba, je naše pričanje o pravičnosti, zvestobi in odgovornosti. Ta postanek je zaobljuba življenju.

 

                                    Nagovor je pripravila in izvedla ga. Ivana Slamič

    Ne besede, tišina je pomembna v tem trenutku. A v tišini prihajajo do nas besede zvestoba, odgovornost, pravičnost. Zvestoba do vasi, ki ji pripadamo živi in mrtvi. Ta svet, kjer smo, so ustvarili predniki. Naselili so ga, kamen za kamnom zlagali zidove, posadili so drevje, zasejali zrna, od jutra do večera obdelovali zemljo za hrano živini, otrokom, ženam in možem. Kmetje in redki obrtniki. Ljudje, ves čas pripeti na svet pod Kucljem, a zazrti v polje, dolino, v širino, v zavest, da je drugi svet, a da je ta naš. Do nas prihaja beseda pravično. Pravično je, da govorim, pojem, molim, preklinjam, sem srečen in nesrečen v jeziku svojega doma. Pravično je, da je ta svet naš, da je jezik naš, da je dom naš in da ga je treba ohraniti potomcem. Misel pravičnost je rojevala upornost, misel pravičnost je rodila jezo, jeza je rodila upor. Potomci vemo, kako so mislili predniki in potomci smo dolžni sprejeti sporočilo pravičnosti. Do nas prihaja beseda odgovornost. Če si odgovoren , ne misliš več samo nase, če si odgovoren veš, da je dom cel Vrtovin in da mati in oče, bratje in sestre vsi ljudje pod Kucljem.