Komemoracija ob dnevu spomina na mrtve

pri spomeniku padlim borcem  v Vrtovinu

1. novembra 2008

S cvetjem in svečami okrašen spomenik

Pevski zbor Vinograd je zapel nekaj pesmi

v spomin na umrle Vrtovince v drugi svetovni vojni

Govor je pripravila profesorica Ivana Slamič

Spoštovani vsi, ki ste ta hip pri spomeniku vrtovinskih žrtev druge svetovne vojne, borcev, talcev in internirancev!

Težko je vsako leto znova spregovoriti o dogodkih, ki jih poznate, o zgodovini, o kateri veste skoraj vse, težko je vsako leto znova najti sporočilo, ki ga ne bi sprejeli samo kot trenutno obveznost, ampak kot novo vedenje.

Ko je nastajal ta spomenik, se je tu in tam oglasil kdo, ki je rekel: »Eden je že na pokopališču, zakaj je potreben še eden.« A na pokopališču so posmrtni ostanki borcev, talcev in internirancev, tistih, ki še imajo sorodnike, ki se v spominu na

svoje rajne kdaj med letom ustavijo ob njem, poberejo listje, zalijejo skromno cvetje, prižgejo svečo, tistih, katerih sorodniki rečejo, saj bo to napravil kdo drugi in oni drugi misli, da bo to napravil prvi. Tu, pod vasjo, so na enem najzgovornejših spomenikov v naši državi tudi napisana imena, a le kot razlog, vzrok, zakaj je spomenik nastal v sotočju dveh poti, ki vodita k hišam, v katerih so nekoč živeli napisani. Spomenik pod vasjo naj bi postal simbol, prispodoba moči vasi, pripravljenosti živeti drug z drugim in za druge, ne samo zase v vseh časih, ne samo tistih, zaradi katerih

je bil postavljen in v katerih so ljudje cele domovine končno zadihali svobodo. Ne samo zase so živeli rodovi pred nami, so živeli mnogi, ki so svoje domove morali zapustiti in se v vas niso nikoli več vrnili. Živeli so tisti, ki so vojno dočakali živi, a vsak s svojo muko in s svojim hrepenenjem, s svojo srečo in nesrečo, s svojim upanje, ki so ga hoteli deliti z drugimi. Z zdravjem in boleznijo, z zgodnjo smrtno uro, ki jo je določilo trpljenje. V domovih, novih in starih, živijo potomci vseh onih, ki so bili pred njimi. Ustavijo se drug z drugim ali pa gredo drug mimo drugega. Zazrejo se v kamne, ki simbolizirajo življenje, ali pa gredo mimo njih.

Zato je v našem času treba zgodbo spomenika obnavljati vedno znova in vsako leto posebej. Obnavljati jo je treba, če hočemo, da so kamni, pred katerimi smo, smiselni, če hočemo, da govorijo zgodbo vasi in njenih ljudi. To ni samo spomenik življenjem, ki jih je vzela vojna: je tudi spomenik življenj, ki so muko mučila pred njo v vseh časih, in življenj, ki so po njej z delom in odpovedovanjem ustvarjala nov svet. Menda ni bil najboljši, pravijo nekateri, tudi tisti, ki jim ni bilo hudo, tudi tisti, ki so se rodili tako pozno, da jim je bilo samo lepo.

Če res ni bil najboljši, potem je treba ustvarjati boljšega, a iz prejšnjega vzeti vse, kar je bilo dobro, predvsem upanje, pripadnost svojih prednikov vasi, ki so jo ustvarjali. Reči, da smo zrasli iz nič, je žalitev življenja, ki je bilo in se je končalo na sto in en način takoj po vojni, nekaj let za njo predlanskim, lani ali letos. Spomenik, pred katerim smo, je simbol življenja vasi in njenih ljudi. Tudi vseh nas, ki smo tu. Če se odločimo za tako zgodbo, potem prevzemamo odgovornost, da jo živimo, pripovedujemo in prenašamo tistim, ki so komaj začeli rasti. Zato postoj, kdor mimo greš, pravi pesnik. Sedi na klop, ki je tu, med zelenjem, zazri se v roke in dušo prednikov, začuti bitje njihovih src in izmeri globino svojega utripa. In reci v svojo globino: zaradi njih in sebe je treba živeti, zaradi njih in sebe je vredno postati, zaradi njih in sebe je vredno biti in govoriti sebi in njim: to je naš svet, edini, ki ga imamo, ustvarjen od vseh, ki so hodili po vaških poteh. In to bom povedal naprej in naučil nove rodove, da bodo to misel, oplemeniteno z lastno ustvarjalnostjo, nesli naprej! Spoštovani vsi, ki ste tu, počastimo s trenutkom tišine vse, ki so ustvarjali vas in vse, kar naša vas je!

Govor profesorice Ivane Slamič