Ob krajevnem prazniku 2008

Spoštovane Vrtovinke in Vrtovinci!

Danes praznujemo krajevni praznik. Vzrok, da so se naši predniki, samo nekaj jih je še živih, odločili, da bo 8. marec krajevni praznik, prav gotovo ni bil ideološki, socialističen, državotvoren v imenu prejšnje države, ampak je imel globlje, pomembnejše razloge.

O prazniku, predvsem o spominu na dogodke, ki so se zgodili pred 65 leti, je možno spregovoriti na dva načina: prvi je slavilen, z besedami o odgovornosti, zvestobi, ljubezni: prvi je čustven in se izogne pravemu namenu in bistvu praznika. Z lepimi besedami lahko zameglimo dogodek in vse, kar je povezano z njim. Drugi način je povzetek resničnih dogodkov z imeni in priimki, s hišnimi imeni, je poudarjanje vrednosti dogodka samega in ljudi, ki so z njim povezani. In v vsakem priložnostnem govoru je možnost spregledati koga od sodelujočih v zgodovini. A ta hip so vsi v meni, imenovani in neimenovani. Oglašajo se kot zahteva nam, ki smo tu, da jih vse spoznamo, da se jim z zapisom njihovih zgodb v prihodnosti oddolžimo.

Dejstvo je, da so 7. marca 1943 italijanski fašisti hoteli zajeti Ivana Kosovela, ki se je skrival pri Šestakovih, dejstvo je, da se je v spopadu samousmrtil in dejstvo je, da so v naslednjih dneh fašisti zaprli 37 žensk, največ mladih, in 12 moških. In dejstvo je, da s tem svojim dejanjem Vrtovincev niso utišali, niso jih spravili na kolena in niso si jih podredili.

Vsaka zgodba ima svoj začetek: odpor proti okupatorju se je v Vrtovinu začel skoraj istočasno kot drugod na Primorskem in korenini v predvojnem uporu proti Italijanom, ki so si z igrami v svetovni politiki pridobili naše ozemlje po prvi svetovni vojni. Korenini v uporu proti narodovemu zatiranju, uničevanju vsega, kar je določalo identiteto pokrajine, proti uničevanju kulturnih vrednot, predvsem jezika, gospodarskemu propadanju. Uničenje gospodarstva domorodcev je v vseh časih in prostorih imeniten načrt, da uničiš tudi ljudi, da jih prisiliš k odhodu, fizičnemu pomanjkanju, podrejenosti. Milena Čermelj Čoh v svojih spominih piše: »V antifašistični organizaciji sem se pričela udejstvovati 1926. Sprejemala sem napredne slovenske knjige, od slovenske založbe Luč v Trstu«. Dalje pravi, da je po ukinitvi slovenskih šol nosila na domove slovenske čitanke. Pouk jezika se je zako preselil v domove, dom vsakega Vrtovinca je postal šola. Pod vplivom,  najprej Antona Rutarja, potem pa Albina Vodopivca se je v Vrtovinu sestajala skupina žensk in moških, v njej so bili Ivanka Ušaj, Emilija Lisjak, Marija Kandus, Tereza Brecelj, Dragica Ušaj, Jože Brecelj, Jože Nevreden, Oskar Brecelj, Kristjan Gulje, Jože Čermelj. Študirali so partijsko literaturo in načrtovali akcije proti fašistom, ki so bili po Bazovici vedno bolj strupeni. Vse predvojno delo pa je bilo izhodišče odpora med vojno.

Začetek leta 1942: Ivan Kosovel iz Sela, ki se po dopustu ni več vrnil v italijansko vojsko, je bil, skupaj s svojo družino, pomemben organizator odpora proti okupatorju, tudi v Vrtovinu: prve stike je navezal, z družinama Jožeta Nevredna in Srečka Pirjevca, predvsem pa z Milanom Brecljem, ki ga je po tem spremljal na vseh njegovih poteh. Prvega maja 1942 je zagorel kres na Brdu: prižgali so ga: Jožef Rebek, Stanko Šatej in Jožef Čebula. Nastajale so delavnice, v katerih so domačini izdelovali letake, na glavni cesti od Črnič do Dobravelj so pisali propagandna gesla, sestajali so se v Dragi, Čagovni in Malenšku. Vida Kandus- Favetti se spominja: »V tisti akciji pri požaganju drogov sem bila zraven tudi jaz…..Takrat, to je leta 1942, nas je bilo 15 do 20 mladincev in mladink, ki smo delali za OF.« Mladi so zbirali orožje, hrano, oblačila za partizane.

Draga Matijeva, kasneje poročena Curk, je v spominih povedala: »Od tedaj dalje smo nabirale živila, nabirale volnene izdelke, kakor jopice, rokavice, nogavice. Začele pa smo jim tudi kuhati.« Vse, kar so zbrali, so odnašali na dogovorjena mesta na robu Čavna. Spomladi 1943 so se mladinci organizirali, njihova predsednica je postala Dorica Vodopivec- Štefenačeva.

Posamezniki, imena, za njimi družine: pred kapitulacijo Italije je v partizane iz Vrtovina odšlo 32 Vrtovincev. Dnevi od 8. do 16. marca pa so bili za Vrtovin usodni: po Kosovelovi smrti so se Italijani znesli nad Šestakovo družino. Izropali in požgali so jim hišo, gospodarja Ivana, njegovo ženo in hčeri Zofko in Milko so zaprli najprej v Črničah. Zagorela je tudi Poulakova hiša. Franca, očeta pet dni prej ujetega Milana Černigoja, so zaprli globoko v Italiji, kasneje so ga odpeljali v nemško taborišče. Nato se je začelo zapiranje. V zaporih je končalo 50 moških in žensk. Večina je bila zaprta najprej v Ajdovščini, nato, ženske, na Kostanjevici, od koder so se vrnile po kapitulaciji Italije 8. septembra 1943. Dragica Curk je izpovedala: »Ne bom mogla opisati vsega mučenja, ki sem ga prestala v ajdovski karabinjerski kasarni. Nimam tako bogatega besednega zaklada, da bi lahko opisala vse trpljenje in sramoto.« Pa vendar iz njene pripovedi izvemo, kako so jo pretepali, sramotili, jo golo posipali s cigaretnim pepelom, hladili njene rane z umazano mokro krpo, da so jo lahko znova pretepali. Po mučenju so jo odpeljali v camero di sicurezza in ko so se zjutraj videle z Vido Kandus, Slavo Pirjevec, z obema Volčičevema iz Črnič, se niso spoznale. Mučenje se je nadaljevalo, ko so se krvniki vrnili iz Trsta. Kot da bi tam dobili nova navodila. Vida Kandus se spominja zapora na Kostanjevici, stenic, umazanije in lakote. Iz Blažonove  hiše jih je bilo zaprtih pet: oče, mati in še sestri Božena in Roži. Zapornice so preživele tudi s pomočjo paketov, ki so jih lahko prejemale od doma. Vida Kandus pravi: »…naša tamala sestra Mara nam je nosila pakete. Imela je osem let, vozila se je z biciklom.« Izkušnje dveh so bile izkušnje vseh. V trpljenju dveh je trpljenje vseh. V lakoti dveh je lakota vseh. V zavednosti dveh je zavednost vseh ljudi, celega Vrtovina. Ob imenih Draga, Vida so še Božena, Roži, Darina, Milka, kar nekaj Milk, Rafaela, Albina, Tončka, Nerina, Cvetka, Olga, Jelica, vseh 37 žensk in 12 moških, ki so točno vedeli, zakaj so zaprti, in so točno vedeli, da so zavezani molku. Gledana od danes, iz varnih stolov pred televizorjem, z očmi, ki pomanjšujejo, se nam njihova dejanja ne zdijo velika, a vsaka vrtovinska hiša ima svojo zgodbo, vsak od nas ima svojega prednika, vsako manjšanje spoznanega, vsako pozabljanje preživetega je zmanjševanje svoje lastne vrednosti.

Zato so realistični govori nujnost. Ker samo naštevanje resničnih dogodkov, imen, družin zares ozavešča v nas preteklost. Po 8. septembru 1943 se je trpljenje nadaljevalo. Trenutek svobode je prekinil prihod Nemcev. Jelica Lukcava opisuje ta trenutek svobode, saj

Izkušnje dveh so bile izkušnje vseh. V trpljenju dveh je trpljenje vseh. V lakoti dveh je lakota vseh. V zavednosti dveh je zavednost vseh ljudi, celega Vrtovina. Ob imenih Draga, Vida so še Božena, Roži, Darina, Milka, kar nekaj Milk, Rafaela, Albina, Tončka, Nerina, Cvetka, Olga, Jelica, vseh 37 žensk in 12 moških, ki so točno vedeli, zakaj so zaprti, in so točno vedeli, da so zavezani molku. Gledana od danes, iz varnih stolov pred televizorjem, z očmi, ki pomanjšujejo, se nam njihova dejanja ne zdijo velika, a vsaka vrtovinska hiša ima svojo zgodbo, vsak od nas ima svojega prednika, vsako manjšanje spoznanega, vsako pozabljanje preživetega je zmanjševanje svoje lastne vrednosti.

Zato so realistični govori nujnost. Ker samo naštevanje resničnih dogodkov, imen, družin zares ozavešča v nas preteklost. Po 8. septembru 1943 se je trpljenje nadaljevalo. Trenutek svobode je prekinil prihod Nemcev. Jelica Lukcava opisuje ta trenutek svobode, saj je že nekaj dni po vrnitvi iz zapora spet delala: z vozovi so odšli v Ajdovščino in praznili italijanska skladišča. Kar 25 kvintalov orožja so pripeljali v Vrtovin in ga skrili v mrtvašnici: ko so prišli Nemci, so ga odkrili, mrtvašnica je zgorela, zažgali so tudi šolo. In Milena Malnarjeva je otroke po tem učila skrivaj, tako kot se je vse dogajalo skrivaj, a uspešno, ne da bi se bali in ne da bi odnehali. Junija 1944 so bile v Vrtovinu volitve v odbor OF. Izvoljeni so bili: Srečko Pirjevec, Jelica Lozar, Izidor Čermelj, Andrej Gerželj, Ivan Kandus in Stanko Lozar. Ta odbor, pravi raziskovalka Slavica Plahuta, je deloval do osvoboditve in bil podlaga za povojno vodenje vasi.

Vrtovin, skoraj pravljična vas na pobočju Kuclja. Vas z dolgo zgodovinsko zgodbo, katere pomemben del je dogajanje med drugo svetovno vojno. V partizanih je bilo iz vasi, ki je imela približno 580 prebivalcev, 99 domačinov, 28 vaščanov konca vojne ni doživelo. Njim je posvečen spomenik pod vasjo. Vsak od devetindevetdesetih je imel starše, brate, sestre. Imel je družino. Za upor in odpor je tako živela cela vas. Mi smo njihovi potomci, saj resničnih udeležencev skoraj ni več. Če so, so bolni in redki še lahko pričajo. Če hočemo živeti ustvarjalno, če hočemo prisegati na pravičnost, če hočemo biti, potem moramo črpati iz vodnjaka pravičnosti, živosti in pokončnosti. Le tako je praznovanje spomina smiselno. Verjamem, da je naš namen resnično tak.

Utrinki iz kulturne prireditve ob krajevnem prazniku Vrtovina

združenim s praznovanjem ob Dnevu žena 7.3.2008.

                                 ogled slik

Slavnostna govornica ob krajevnem prazniku v Vrtovinu je bila

profesorica Ivana Slamič