Text Box: Predsednik KS Vrtovin-a Vilko Brus je povedal nekaj uvodnih besed s katerimi je otvoril proslavo.

Text Box: Pevski zbor Vinograd iz Vrtovina je zapel našim ženam nekaj lepih pesmi iz njihovega bogatega repertoarja.

Text Box: Otroci podružnične šole Vrtovin so pod mentorstvom učiteljic pripravili lep in zanimiv otroški program, s katerim so razveselili udeležence proslave.

Text Box: Na tej proslavi je profesorica Ivana Slamič pripravila zanimiv govor, v katerem je posebej poudarila vlogo in pomen vrtovinskih žena v polpretekli in pretekli zgodovini.

Text Box: Spoštovani, pozdravljam vse, ki oblikujete nocojšnji večer, otroke, njihove učiteljice, pevce in vse, ki gledate in poslušate.
Ali je pametno, da za krajevni praznik vsako leto govori isti človek, se sprašuje z mano vred kdo od vas. Naposlušali ste se vedno istih besed in misli: čas je za drugačnost, za nov pogled na vrtovinski svet, za novo videnje vaške prihodnosti v občinski in državni skupnosti. Kaj lahko ženska, ki je sama že skoraj zgodovina, lahko reče o sedanjosti in prihodnosti, saj nas v času, ki je naš, zanimata samo dve stvari: sedanjost in prihodnost.
Na vabilu za današnji večer sem prebrala: prireditev ob dnevu žena in ob krajevnem prazniku. Nekoč hrupno proslavljanega praznika se v naši domovini komaj kdo spomni. Ne spomnimo se Klare Zetkin in njene pobude, da bi s posebnim dnevom poudarili pomen ženske, soustvarjalke gospodarskega in političnega življenja v katerikoli državi. Mediji nas poučijo, da so prvič praznovali ta dan 19. marca 1911, da se je praznovanje kasneje premaknilo na 8. marec. Če hočemo, izvemo, da je praznovanje povezano z bojem žensk za ekonomsko, politično in socialno enakopravnost, če hočemo, se v poceni šalah smejimo predvsem seksizmu in pozabimo, da so pobudnice praznika mislile na enakovrednost dela, dejstvovanja in plačila v svetu, ki so mu vladali moški, da so mislile na izobrazbo za vse, na volilno pravico, na to, da je pamet enako porazdeljena med moške in ženske. Pozabimo, da so smele biti Slovenke pred letom 1900 le učiteljice, ki so službo izgubile, ko so se poročile, da so gimnazijke vstopale v učilnico skupaj s profesorjem in jo z njim zapuščale, da uradno niso bile dijakinje, ampak privatistke, da je prva Slovenka dosegla doktorat znanosti 1906, bila je Marija Urbas, da je pisateljica Zofka Kveder mučila muko nerazumevanja, da so naše ženske svoj prvi časopis dobile 1897, in sicer v Trstu, njegova urednica je bila Marica Nadlišek Bartol. Če nočemo, ne vemo, da so prvi izobraženi Vrtovinci bili moški, duhovniki. Ne poznamo pisanja pol Vrtovinke Milice Stibilj Vukasović, ki je okrog leta 1900 pisala v goriško Sočo, in ne razmišljamo o tem, da je prva Vrtovinka, ki je dosegla univerzitetno izobrazbo še vedno čila in aktivna devetdesetletnica Roži Kandus, študirala je v Padovi. Če nočemo, ne razmišljamo o Mileni Čermelj Čoh, Malnarjevi iz Vrtovina, učiteljici in narodni buditeljici. Vsi Vrtovinci, moški in ženske, ki so se izobraževali, so bili pred drugo vojno iz premožnejših družin, šele gnili svinčeni časi so omogočili kmečkim in delavskim otrokom enakovreden vstop v šolo.
 Danes je vedeti, znati, znanje uporabiti tudi v Vrtovinu bolj pravilo kot izjema. Kdor hoče, se lahko šola, kljub vsemu ropotanju, da je študij predrag, da se lahko šolajo le bogati, da ni štipendij, da študentje ne morejo živeti. Postavili smo si visoka materialna merila in pozabili, da človek ne živi samo od kruha, ampak tudi od božje besede, ki je zame znanje, vedenje, uresničevanje samega sebe, svojih sposobnosti in zmožnosti. 
V času italijanske oblasti na Primorskem in v času fašizma se Vrtovinci in Vrtovinke niso ubadali z ženskim vprašanjem: glavno vprašanje je bilo preživeti fizično in psihično, materialno in duhovno. Rešiti je bilo treba propadajoče kmetije, plačati visoke davke in ohraniti samega sebe, svoj jezik in pripadnost narodu. Začelo se je izseljevanje in iskanje dela, začelo se je pošiljanje denarja domov, ker edino tako se je dom lahko ohranil. Vida Lozar, Rebičeva, v svoji diplomski nalogi 1960 zapiše, da je v vsaki evropski deželi bil vsaj en Vrtovinec, na drugi strani oceana jih je bilo neskončno mnogo in vsi, ki smo tu, pa tudi oni, ki jih ni, poznamo izseljensko izkušnjo svojih prednikov. 
Ohraniti pripadnost narodu: dejanje je doumljivo iz stiske. Današnjemu človeku, tudi vrtovinskemu, usmerjenemu v svetovno, je ta problem skoraj banalen. Urediti je treba vrt, zid pod hišo in nad njo, travnik in njivo, park in 'parking', narod bo počakal. Je od pradavnine, pa bo še kakšen dan. Ko razmišljamo o dogajanju 8. marca 1943 in v dnevih, ki so sledili, ironija, to je posmeh, ni primerna. Iz Vrtovina so Italijani odpeljali skoraj 50 ljudi, večinoma ženske, najprej v Ajdovščino, potem na Kostanjevico, globlje v Italijo, v zapore in taborišča. Predvsem ženske, ker so moški bili v specialnih bataljonih, ker so februarja 1943 Italijani najprej pobrali ne več mlade moške, ki so bili še doma, potem pa še mladoletne fante, letnik 1926, da ne bi odšli med ribelle, k partizanom. Odpeljali so jih, ker so ljubili Primorsko, to našo ljubo zemljo, piše Franc Slokar iz Kamenj v svojem dnevniku iz tistega časa. Drugi moški so bili partizani, ilegalci v vasi, ki je bila zelo organizirana, pravi Slokar.
Po vojni sta dogodka, dan žena in dan, ko so bile leta 1943 aretirane večinoma Vrtovinke, sovpadla. Nato sta hotela biti pozabljena, zaradi žensk, ki naj bi bile po novem samo matere, in zaradi odpora, ki naj bi ne bil potreben. Vrtovin pa je, sicer malo omahujoče, vztrajal. Praznoval je oboje: dan žena in dan velikih dogodkov v Vrtovinu 1943. Za danes piše na vabilu, da se spominjamo obojega: dneva žena in krajevnega praznika, ki je spomin na smrt Ivana Kosovela in na aretacije Vrtovincev 8. marca in naslednje dni. 
Tudi če bi hoteli, se svoji družini, rodovom pred nami, ne moremo odpovedati. Tudi če bi hoteli, se narodnemu spominskemu zapisu v nas ne moremo odpovedati, ne moremo se ga niti znebiti niti rešiti. Narodni genski zapis zahteva od nas, da ga negujemo, se ga spominjamo, ga razvijamo in ohranjamo ljubezen do naše ljubljene Primorske, ki mora prerasti v spoštovanje edine domovine, ki jo imamo, naše države. Prazniki, kot je današnji, nas v tem utrjujejo in osmišljajo naša življenja. Zato sem vesela, da sem del tega praznika, da sem lahko povedala, kaj mislim, in vzpodbudila vaša enaka ali pa drugačna razmišljanja. Želim vam ustvarjalno spominjanje in ugotavljanje kdo smo, od kje smo in kam gre naša pot.
 
Ivana Slamič
 

Text Box: OGLED SLIK

Vrtovin 11.3.2011

Text Box: Ob koncu , se je predsednik KS Vrtovin Vilko Brus zahvalil vsem prirediteljem in udeležencem proslave za lepo izpeljan program. Pevski zbor Vinograd je zapel še nekaj pesmi in s tem zaključil prireditev.