Tudi letos smo  v Vrtovinu pripravili kratko komemoracijo v spomin na padle Vrtovinke in Vrtovince v drugi svetovni vojni. Ob tej priliki, nam je zapel vrtovinski pevski zbor Vinograd.

Glavna govornica ob spomeniku padlih je bila profesorica Ivana Slamič, ki se je dotaknila vrednot, za katere so se ljudje takrat borili.

Profesorica Slamičeva je povedala……

   Spoštovani vsi, ki ste tudi letos pred spomenikom žrtev druge svetovne vojne!

Vrtovin pred drugo vojno, v času fašizma, je bil drugačen od današnjega: revnejši, z manj znanja, z manj poznavanja sveta in dogodkov v njem. Novica, ki pride danes do nas s pritiskom na gumb, je prihajala dolgo. Ko je prišla, jo je ta, ki jo je sprejel, sporočil drugemu in drugim. In vendar je bilo življenje bogatejše za besedo, izrečeno, ne samo prebrano, ne samo za slišano. Za besedo, ki so si jo rekli in jo sprejeli vase. Bilo je bogatejše za nekaj, kar ne dajo ne časopisi ne izobrazba ne razgledanost. Za zavest o pripadnosti narodu, zemlji in jeziku. V revščini in v boju, mnogo tršem od današnjega, za vsakdanji kruh je vsak vedel, kaj je njegova dolžnost. Tisti Vrtovinec, ki je tolažbo iskal pri bogu, in oni, ki je verjel, da bodo ljudje dosegli boljše življenje

1. november 2010Komemoracija pri spomeniku padlih borcev v Vrtovinu

samo z bojem za svoje pravice. Oba sta vedela, da je potrebna žrtev. Zato Vrtovinci niso omahovali, ko se je bilo treba upreti. Zato so Vrtovinci zagotovo vedeli, da lahko tudi umrejo, a da so žrtve za svobodo nujne.

Za svobodo je šlo: da smeš, moreš in moraš govoriti v maternem jeziku, da misliš slovensko, da si gospodar svoje zemlje, da si ustvarjalec in lastnik svojega lastnega sveta, svoje države. Svoboden, in šele svoboden lahko živiš z drugimi, ki ti svobodo priznavajo in pričakujejo isto od tebe. Sejali so, ne da bi hoteli priznanja, sejali so seme novega sveta in novega življenja. Sveta, v katerem bodo svoboda misli, dela, vere, prepričanja, V teh dneh, mesecih in letih, v dneh svobode, bi vsako naše dejanje moralo rasti iz zavesti, da smo dediči življenj, ki se jih danes spominjamo. Iz zavesti, da smo nadaljevalci njihovega izročila, da ga plemenitimo in zidamo svoja življenja in življenje lastne države na

vrednotah njihovih življenj. Da so temelj, na katerem raste naša hiša. Iz zavesti, da ustvarjamo svobodo, o kateri so Vrtovinke in Vrtovinci,  sužnji na svoji zemlji, sanjali.

»Brat, tvoji beli zobje so bili jalova setev,« je rekel pesnik Dane Zajc. Hoja k spomenikom je nepomembna, če ni zavesti v nas, prav tiste, za katero so umrli ljudje, ki se jih danes spominjamo. Katero njihovo željo bodo uresničili vsi, ki nosijo vence na vse konce naše dežele, katero bomo uresničili mi, ki smo tu? Kaj bomo zapisali vase in v svojo misel? Novi stari fašizem je na pohodu: stavbo slovenskega gledališča v Trstu so premazali mazači s svojim sovraštvom, zakoni naše mlade države omogočajo zanikanje človečnosti, kar je v sorodu s fašizmom, čeprav hočemo najti za dejanja novo ime. O svobodi govorimo in je ne živimo. Zanikamo sami sebe in svojo vrednost, iščemo opravičila za svoja dejanja in mi, ki smo samo navadni ljudje, daleč od oblasti, si pilatovsko umivamo roke. Prav Vrtovinci, ki se jih ta hip spominjamo, in mnogi drugi, ki so sanjali enako, pa nam

sporočajo, da je biti človek drugemu človeku najvišji cilj, ki nam ga zapuščajo. Samo slišati jih je treba, sprejeti njihovo resnico in vedeti, da je to edina resnica, ki nas dela resnično žive. In reci v svojo globino: zaradi njih in sebe je treba živeti, zaradi njih in sebe je vredno postati, zaradi njih in sebe je danes in tukaj treba nadaljevati njihovo izročilo. Brez tega bodo naša, ne njihova, življenja jalova setev.