Krajevni praznik in dan žena v Vrtovinu

7. 3. 2009

Proslavo je otvoril naš predsednik KS Vrtovin Vilko Brus

Nekaj lepih in pomembnih misli o pomenu praznika naše KS Vrtovin je podala profesorica ga. Ivana Slamič

Proslave se je udeležilo precej krajank in krajanov naše vasi

 

Zapel nam je naš pevski zbor Vinograd

 

Otroci OŠ Vrtovin so nam pod mentorstvom učiteljic pripravili nekaj prijetnih igric.

Zborovodja našega pevskega zbora, g. Benko

       Ko sem se po dolgih letih odsotnosti vrnila v vas, me je nekdo označil za prišleka. S tem mi je hotel povedati, da o vasi in njeni rasti, razvoju, razmišljanju in utripu ne vem nič, da se moram še vse naučiti. Pa vendar: o vasi vem mnogo, vas je v meni, ker je osnova vsega mojega bivanja, določajo me predniki, pokrajina, polje s svojo skrivnostno in le navidezno ravnostjo, določa me pogled navzgor proti Kuclju, točki prepoznavnosti in usmeritve. Na vsaki terasi je zgodba, na

vsaki terasi je boj za preživetje, vsaka terasa, vsak travnik, vsaka češnja, vsak kostanj, figa in

trta pričajo o človeku in njegovem boju, piše Magda Rebičeva, poročena Lisjak in odseljena. Prišlek z zgodbami o Podgori. Ko primerjam najino gledanje in razumevanje, čutim, kako pomembno je, da odideš, čeprav le za kratek čas, tudi dolžina enega življenja je kratek čas, da skozi hrepenenje, sanje začutiš globino in vso razsežnost človeškega in prostorskega sporočila. Biti prišlek ni ovira, je milost: v njej ti je dan drugi pogled, nova globina. Vrtovin pred drugo svetovno vojno: na majhnem prostoru plodne zemlje je živelo približno toliko ljudi, kot na celi Gori. Zato so ljudje morali iti: »… tamkaj v Ameriki, tamkaj v Vestfaliji so man izginili«, pravi pesnik, »več ne doseže jih naše oko.« Ameriki, obe, severna in južna, Egipt, vse evropske države so postali novi dom iščočih Vrtovincev. Umrli bi, pravi pesnica, da niso korenine doma segale v nove domove: Slovenci morali za kruhom so v tujino, nikoli pozabili niso svoje domovine. Jim korenine segale do praga so nove domačije, usahnile niso, ker zalivane bil s solzami domotožja bolečine. (Iva Čermelj) Odhajajo moški in ženske, domov pošiljajo svojo kri, težko prislužen denar, da so domačije v gospodarski krizi in fašističnem pritisku preživele. Nekateri so se vrnili, drugi se vračajo v škatlicah pepela, potomci tretjih pišejo sorodnikom v tujem jeziku, za enimi se je izgubila sled. Vrtovin pred drugo svetovno vojno: Samo iz nekaj hiš so se ljudje šolali, samo nekaj ljudi je v bogoslovjih, na univerzi v Padovi doseglo akademsko izobrazbo. In so šli, a vas je vendar čutila, da mora rasti, gospodarsko, za kar je skrbela posojilnica, in kulturno, za kar je skrbelo društvo Vinograd. Dokler se je dalo  in dokler je oblast delo dovolila. Iz tega, da je vas pomembna, da so važni njeni ljudje, je tudi rasel odpor proti fašizmu in okupatorju v času druge vojne. 37 žensk in 12 moških so marca 1943 zaprli Italijani. Ženske v starosti od sedemnajst do šestdeset let, vse nevarne, morebitne matere upornikov in že matere upornikov.

Kje so bili drugi moški? Jih ni bilo, so bile predvsem ženske? Bili so, v italijanski vojski, v specialnih bataljonih, v ilegali, v partizanih: na vsako žensko je prišel najmanj en moški, na vsako dvojico so prišle družine, hiše: cela vas. Koliko trpljenja, koliko muke cele vasi. Breme, ki so ga nosile vrtovinske ženske in vrtovinski moški.

Zato, da lahko gredo, če poudarim le en vidik sodobnega življenja, danes iz vsake hiše, in ne več samo iz treh ali štirih, otroci v šolo, toliko časa, kot jim dasta volja in pamet. Nihče od nas ni pregledal, kako se je spremenila izobrazba vasi v letih po 8. marcu 1943. Koliko ljudi je s srednjo, višjo in visoko izobrazbo, koliko mladih in manj mladih izobraženih je v vasi ostalo, koliko jih je odšlo drugam, koliko se jih je vrnilo, kako so Vrtovinci uveljavili svojo pamet, kako jo še mislijo in kolikšno korist ima od tega cela vaška skupnost. Je ta korist večja od one, ki sta jo vodila naravna kmečka pamet in globoko ukoreninjena ljubezen do vasi in ljudi v njej. Biti ekonomist, gozdar, mehatronik, matematik, informatik, zdravnik, slavist, učitelj različnih smeri, muzikolog, kemik, gradbenik, z vsemi ženskimi vzporednicami, je nekaj običajnega, nujnega. V vrtovinskih družinah je pričakovano, da bodo otroci šli v šolo. Ne da bi ti bilo lažje, ampak zato, ker je prav da veš, znaš, zmoreš. Kakšen potencial, kakšna moč! Že delujoči vulkan idej, zamisli, rešitev, koristnih za posameznika in vas, ali še speče seme, ki se bo prebudilo ali pa ne.

To, kar se mora prenesti iz rodu v rod, niso muke, trpljenje in žrtvovanje: vse to ostaja v spominu in v opominu. Kar se mora prenesti, je ljubezen, zavest o izhodišču, vedenje, da je vaška skupnost razširjena družina. To nosi v sebi žena, ki jo opisuje Magda Lozar – Lisjak v svoji kratki noveli Pranje pri potoku:

»Njena postava z lesenim škafom na glavi predstavlja nekaj kraljevskega, nekaj mogočnega je v njeni podobi, ki se enakomerno giblje. Ponos in moč vejeta iz njenih korakov, ki so sedaj trdnejši, trdni kot kamni, po katerih stopa. Na vrhu kamnitega zidu se nima česa bati, daje ji neko moč in mir, kajti njeni predniki so zlagali to  kamenje, bili so tukaj in tu so ustvarjali, veter še vedno prenaša njihove glasove čez številno zidovje iz doline tja v strme bregove pod  Kucljem. Ta spojenost med ženo, kamnom in njivami v bregu je enkratna. To je trojica, ki omogoča življenje na tej skopi zemlji. Iz te trojice so črpali rodovi, vsa njihova hotenja in upanja so izhajala prav iz tega trikotnika. To je bila njihova izpolnjenost in kanček te izpolnjenosti je čutila tudi žena, ki se je že približala potoku.«

Iz pripadnosti vasi lahko moški in ženske črpamo trdnost, zvestobo, ki rodita ljubezen. In ljubezen je prst, iz katere raste življenjska moč rodov, ki so bili, ki so in ki bodo. Marčevski praznik vasi je vsakoletno romanje k vrelcu ljubezni.