Če se med vožnjo po glavni prometni žili vipavske doline zazremo tja, v špičasti vrh Kuclja, nam v oči hitro pade majhen, izravnan pomol iz strmih pobočij, poraščenih z gozodom. Opazovalec mogoče pomisli, da je, če je kje blizu vodni izvir, to idelana lokacija za poselitev v zgodnji dobi človeštva. In imel bi prav, kajti školj sv. Pavla, kot se sedaj imenuje, skriva pod svojim površjem ogromno zgodovine in skrivnosti, katere odkrivamo znova in znova.

Školj nad Vrtovinom je namreč bil poseljen že pred več kot 3500 leti. O prebivalcih tistih časov ni veliko znanega, razen nekaj arheoloških izkopavanj. V rimskih časih pa je na Sv. Pavlu zraslo utrjeno naselje, dolgo 450 m, široko do 105 m, ki je bilo vse naokrog obzidano, tudi na mestih, kjer je bila skalna pečina videti neobvladljiva. Danes suh vodni izvir je ostal zunaj obzidja, zato so si na južnem koncu ob pečino postavili zbiralnik, ki je hkrati služil kot obrambni in opazovalni stolp. S stopnicami, deloma vsekanimi v skalo, ki jih je ljudski glas označil za zlate,  je bil povezan z naseljem na platoju. Stolp-zbiralnik je še dandanes ohranjen in visok okoli 11 m in velja za enega izmed najbolje ohranjenih antičnih gradenj na Slovenskem. 

Cerkvica, skrita pred očmi, na hrbtni strani školja, stoji tam, kot varuh vaščanov že dolga stoletja. Iz zapiskov lahko ugotovimo, da je bilo svetišče posvečeno že leta 1521, kamor se je kmečki živelj zatekal med turškimi vpadi. Kdaj točno je bila cerkev opuščena in prepuščena času, ni točno znano, domneva pa se, da v času jožefinskih reform Habsburške monarhije. 

Po drugi svetovni vojni pa je na školj svetega Pavla prišlo novo življenje.